Ne morem se spraviti k učenju

 

»...vem, da bo v ponedeljek kontrolka in da sem lahko tudi vprašan, vendar se nikakor ne morem spraviti za mizo in se učiti...lažje je prižgati televizijo ali se malo zaposliti z računalnikom...«

 

Živjo. Te stvari se ne dogajajo samo tebi in tvojim vrstnikom, ampak najverjetneje slehernemu človeku. Kaj narediti, ko nekaj moraš, pa se ti to ne da? Če nekaj zahteva služba, je to lažje, ker ne želiš negativnih sankcij na plači...kot mladostniku pa se ti morda zdi, da negativna sankcija v obliki slabe ocene sploh ni tako huda stvar.

    

Omejitve. Zato so omejitve lahko zelo koristna stvar. Enkrat nam je profesor dejal, da ne bi nikoli napisal toliko člankov, če ne bi imel časovnih rokov za oddajo (namesto da bi pisal pač takrat, ko bi se mu vzljubilo). Podobno je z učenjem. Zelo dobro si je postaviti določene okvirje, kdaj se učim in kje se učim. In tega se potem držim in šele ko izpolnim »normo«, imam čas za druge stvari. V začetku te bo morda to utesnjevalo, vendar ko bodo nastopili prvi rezultati, se bo ta utesnjenost spremenila v zadovoljstvo in svobodo – veliko bolj sproščeno je živeti, če veš, da te neka stvar ne mori, da te ni strah ponedeljkovega spraševanja, ker si vedno dokaj dobro pripravljen. V tem procesu boš v začetku ti skrbel za strukturo, za časovni okvir, kasneje, ko ti bo ta urnik prišel »v kri«, bo pa ta struktura »držala« tebe. Postalo ti bo samoumevno in avtomatično, da popoldne od 17 do 19 ni čas za igrice,...., ampak za naloge in učenje. Tako kot je samoumevno in avtomatično, da si zjutraj umiješ zobe. Zato, če te starši kdaj priganjajo, to sploh ni tako slabo. Lahko se jeziš nanje, zakaj ti ne dajo miru, kako se vedno vtikajo vate...vendar posledica tega je lahko, da je naloga narejena in da so ocene dobre. Če pa tega starševskega »preganjanja« ni več, potem se boš pač sam mogel disciplinirati.

           

Nenehna kontrola. Druga stvar, ki je pomembna pri tej temi, je vprašanje osebne suverenosti, ki mnoge mladostnike zelo muči. To je koliko sem svoboden, koliko mi drugi določajo, kaj naj počnem, kdaj naj kaj počnem, kam naj grem...Sistem v osnovni šoli in tudi v srednji šoli je narejen na sistemu nenehne kontrole (lepše rečeno nenehnega spremljanja), kar spet ni nujno slabo, lahko pa je za mnoge mladostnike povod za prebujanje uporništva. Gre za to, da moraš nenehno biti v šoli, vsak dan naloge, vsak dan se lahko ustno preverja znanje, vsak dan si lahko na preizkušnji, za razliko od fakultete, kjer je vse bolj svobodno, zato pa za mnoge veliko težje (kot smo zgoraj omenili, ker jih nihče ne sili).

Moje sanje. Bilo bi nespametno, če bi se zaustavili in ostali zgolj pri uporništvu in kritiki odraslih, ki so si izmislili tak sistem, šolo, pri krilaticah, da je vse brez zveze, ampak je modro, če skušaš najti znotraj tega dogajanja svoje mesto. Kaj to pomeni? Četudi ti je trenutno težko in se ti ne da, in si še morda jezen na očeta, ki spet preverja, če si za knjigo ali pa pri igricah, se je dobro vprašati, kam sežejo tvoje želje, po končani osnovni ali srednji šoli. To je podobno kot pri naših olimpijskih šampionih, ki že danes načrtujejo in se pripravljajo za naslednje olimpijske igre. In tako jih določen cilj motivira, da trenirajo tudi v tistih dneh, ko jim trening ni najbolj pri srcu.  

Jaz se lahko zanesem nase. Lahko pa si iz tega narediš tudi mini vajo samemu sebi v smislu: koliko se lahko zanesem na samega sebe. Recimo, zadam si cilj, da bom ta teden vsak dan dve uri namenil nalogam in učenjem – pet dni. Na koncu tedna preverim, če sem to izpolnil. Na ta način lahko osvojim morda eno najbolj pomembnih stvari v odnosu do samega sebe – to, da se lahko zanesem nase. Vemo, kaj pomeni prijatelj, na katerega se vedno lahko zanesemo, podobno pa je tudi v odnosu do samega sebe. Če se lahko na enem področju zaneseš nase (učenje), potem se boš veliko lažje zanesel nase tudi na drugih področjih. Pogumno in vedi, da v tej zadevi nisi sam. Morda bo ravno tvoje prizadevanje vzrok, da se bo česa podobnega lotil tudi kakšen tvojo prijatelj.

 

Drago Jerebic,

zakonski in družinski psihoterapevt

 

(objavljeno v Sončni pesmi)