Starša mi ne zaupata

 

»…stara sem 15 let in imam težave s starši. Ne pustijo, da bi lahko čez vikend bila zunaj po 21.uri. Vedno zahtevajo, da sem doma vsaj ob osmih, skrajna meja pa je deveta ura zvečer. Ne razumejo me in ne zaupajo mi…«

 

Živjo. Razumem tvoje starše, ko ti postavljajo uro, kdaj moraš biti doma, ker jih je skrbi zate in ker te imajo radi. Razumem pa tudi tebe, da se pri petnajstih zelo težko strinjaš s tem pravilom. To pomeni, da so to tvoji starši vredu in da si tudi ti vredu. Prej bi me bilo strah, če bi bila pri teh letih popolnoma neproblematična in se veselila vseh starševskih pravil.

Meja, skrb = ljubezen. Verjetno si že velikokrat slišala, da se starševska ljubezen do otroka v tvojih let imenuje skrb in postavljanje meja. Samo tisti starši, ki upajo to storiti, čutijo svojega otroka in ga imajo radi. To pa ne pomeni, da so lahko starši pri tem nespoštljivi. Staršem pogosto predlagamo, dajte razložiti svojim otrokom, zakaj postavljate te meje, zakaj vas je strah, kaj vas skrbi. Zelo fajn je, če lahko to storita oba, oče in mama.

Tvoja starša sta tudi bila pubertetnika. Namreč, tvoja starša sta enkrat bila tudi toliko stara kot si ti sedaj. Tudi ona dva sta skoraj gotovo šla skozi te faze, želje po tem, da bi šla zvečer ven in upiranja staršem, ki so bili morda tudi preveč 'togi'. Če imaš živi stare starše, jih vprašaj, kakšna sta bila mama ali pa oče kot pubertetnika. Še bolje pa je mamo in oče vprašati naravnost - kako je bilo tebi, ko si bil toliko star kot jaz sedaj? Nikar ne verjemi, če najprej rečeta, takrat pa je bilo vse drugače, nismo hodili ven…(morda so se ti prepiri doma, dogajali nekaj let kasneje), vprašaj jih, če sta se kdaj znašla v podobni situaciji s svojimi starši, ko se kregali z njimi. 

Česa ju je strah? Vprašaj ju: česa ju je strah zunaj, kamor ti zahajaš. Vprašaj ju, kakšne izkušnje imata on dva iz svoje mladosti. Je mamo strah zate, v smislu, da za dekleta ni varno zunaj, da se ti lahko kaj zgodi, da bi bil kdo nespoštljiv do tebe, ali je to očetov strah, ker se morda zaveda, kako fantje, nekaj let starejši tebe, razmišljajo v teh letih? Vprašaj ju, ker so lahko te informacije zelo dragocene. Ona dva sta to pot že dala skoz in sedaj tvoj svet vidita tudi z drugega zornega kota.

Ne zaupata mi. Pa boš morda rekla, da ne gre za vse to, ampak da je srž problema v tem, da ti ne zaupata. Da se morda njima kot pubertetnikoma res ni dalo zaupati, tebi pa se lahko, kar dokazuješ tudi v šoli, pri domačih opravilih…Pri postavljanju ure sploh ne gre za to, da ti ne zaupata. Po moje ti zelo zaupata, vendar ne zaupata družbi, ki se v petek zvečer zbere v vašem pub-u, kjer ni nobenega od odraslih, ki bi mu on dva lahko zaupala. To pa je velika razlika. Saj veš, kaj se lahko zgodi v šoli, kjer en razred dve uri nima nadomeščanja. Pa so sicer sami vredu fantje in punce.

Za konec: marsikateri oče lahko pove, kako je kot pubertetnikom doma norel, ker ga starši niso pustili ven, pa jim je kasneje bil hvaležen, ker se je morda ravno tisti večer zgodila prometna nesreča prijateljev - zaradi alkohola in on bi v drugačnem scenariju bil del nje; ali pa da so starši marsikateremu dekletu prihranili kakšno 'prasko', ker so zahtevali, da je pravočasno doma.

 

Drago Jerebic,

zakonski in družinskih psihoterapevt

 

(objavljeno v Sončni pesmi)