Spolna zloraba – tabu tema


 

»...o spolnih zlorab se v času mojega otroštva ni kaj dosti govorilo in pisalo. Zato je bilo za žrtve spolnih zlorab še težje, ker ponavadi nikomur niso mogle o tem povedati in so morale to obdržati v sebi...marsikakšno nenavadno vedenje ali odločitve koga, bi se dalo razumeti, če bi vedeli kaj več o njeni ali njegovi notranji stiski..."

 

Prelaganje odgovornosti. Odkrivanju in sojenje storilcem spolnih zlorab je težka naloga, ker je težko dobiti zadostne materialne dokaze in ker so žrtve pogosto otroci. Lahko sicer s prstom kažemo na ustrezne institucije, da ne naredijo zadosti, kaj bi morale narediti, vendar bi rad naslovil odgovornost slehernega občana pri odkrivanju tega za otroško psiho tako grozljivo škodljivega dejanja in storilcev. Lahko si najdemo nekaj (upravičenih) grešnih kozlov, jih kaznujemo in se umirimo, misleč, da je stvar sedaj urejena. Koliko pa si upamo priznati, če čutimo nekakšno nelagodje ob oddaji otroka v šolo, recimo telovadnemu učitelju, trenerju, katehetu, očimu, stricu, dedku, babici, teti, medicinski sestri... oz. vemo za kakšna njihova neprimerna vedenja?


Starševstvo v zanikanju. Kaj naredi mama, če ji najstniška hčerka pove, da se oče ali očim »čudno« vede do nje (hodi nag po stanovanju, ko njene mame ni doma; gleda pornografske vsebine v hčerini prisotnosti, ko njene mame ni doma, vstopa v kopalnico, ko je ona v njej, se je neprimerno dotika…)? Si upa mama priznati, da biva s pedofilom ali si zgolj reče, da so moški pač taki, pa da ni nič hudega mislil? Kaj bi pa za to mamo pomenilo, če bi si priznala, da je njen partner prestopil najbolj nedotakljivo mejo, ki se je ne sme prestopiti? Zelo normalno bi bilo, da se tak odnos prekine, ker ljudje niso dolžni vztrajati v zlorabljajočih se odnosih. Žal je prepogosto pojav: zanikanje in zatiskanje oči pred spolno zlorabo, da bi mama lahko ohranila partnerstvo, ob tem pa se otrok počuti globoko izdanega in zavrženega.


Otrok si je izmislil. Predstavljamo si otroka, ki mami ali svetovalni delavki pove, da se mu je doma ali pri sorodnikih zgodilo nekaj čudnega. Sledi zasliševanje s strani očeta, mame oz. obtoženega odraslega... Otrok lahko zasluti, kaj je naredil s to svojo izjavo: nemir, živčnost, obtožbe in da je postavil odnose v družini ali rodbini na glavo. Morda se bodo zaradi tega razdrli kakšni odnosi v družini ali sorodstvu. Na koncu se lahko počuti krivega, da je sploh povedal, ker potem vsega tega kričanja, zmede in kaosa ne bi bilo. Zato spremeni izjavo in odrasli okrog njega se pomirijo, v smislu, saj je bil samo lažni alarm. A res verjamemo, da si otroci take stvari izmišljujejo? Pa zakaj bi si ravno ta otrok izmisli spolno zlorabo?


Pri nas to ni možno. V ne-mali nevarnosti so družine, kjer so najbolj trdno prepričani, da se njihovim otrokom to ne more zgoditi. Posebej pa ne s strani njihovega dedka, strica ali koga drugega- »Ja, saj pa se vsi dobro poznamo«. To je podobno, kot če se peljemo po cesti in smo prepričani, da se nam ne more zgoditi nesreča.


Nepredelana starševska zloraba. Če se je spolna zloraba zgodila otroku, se je skoraj gotovo zgodila v preteklosti tudi komu od njegovih staršev. In starši, ki tega nimajo predelanega, se bodo na nezavedni ravni na različne načine izogibali soočenju s temi vsebinami, četudi se je to zgodilo njihovemu otroku v smislu »česar ne veš, ne more boleti«. In ravno ti starši so najmanj opremljeni, da zaščitijo svoje otroke pred nevarnostmi spolne zlorabe. Recimo: manj se bodo sekirali, komu bodo otroka zaupali v varstvo. Če se bo otrok pritoževal, da se mu je kaj zgodilo, se bodo prej odzvali, da naj ne bo tako občutljiv, da ima bujno domišljijo, otroka bodo vabili naj da poljub odraslemu, celo na usta, pustili bodo, da kdor koli pestuje otroka in podobno.


Kaj dejansko je spolna zloraba? Pogosto je zaslediti, da mnogi mislijo, da je spolna zloraba samo takrat, če pride do penetracije. Ne zavedajo se pa, da gre za neprimerno širši pojem, ki vključuje dotikanje, razkazovanje, gledanje telesa...skratka, nekaj ob čemer otrok doživlja odpor, gnus, sram in krivdo, s tem, da tega sam ne zna prepoznati in zregulirati, kot odrasel pa to lahko naredi, če želi in to začuti (sicer je to dolg in naporen proces). Če pa tega žrtev zlorabe ne naredi, obstaja velika verjetnost, da se bo v odraslih odnosih stalno zapletala v odnose, kjer bo svoje telo nehote izpostavljala in bo prežeta s prej omenjenimi občutji. In ravno tu se kaže katastrofalnost zlorab otrok, ko se otrokova psihična struktura toliko poškoduje oz. spremeni, da kasnejši intimni niso mogoči brez bolečega preigravanja sramu, gnusa in krivde. 

 

Drago Jerebic

zakonski in družinskih psihoterapevt