Prijateljica se ne razume z maminim partnerjem

 

»…starši od moje prijateljice so se že pred časom razvezali. Sedaj mama živi z novim partnerjem. Le ta je v stalnem konfliktu s Sonjo (prijateljico). Ni ji prijetno, hkrati pa ne bi rada ogrozila maminega razmerja s partnerjem, ker si je mama zelo močno prizadevala za to zvezo…ne bi rada bila kriva za razpad zveze…Kaj naj ji rečem?«

 

Živjo. Dobro je, če v stiski ni si sam, in tvoja prijateljica nedvomno ima v tebi zelo dobro prijateljico, ki jih lahko pove, kar jo teži. S tem se težave še ne rešijo, jih pa lažje prenašamo, ker živimo z zavestjo, da vsaj nekdo ve in čuti, kako nam je. Hkrati pa se nas s tem tudi nas same dotakne bolečina, ki jo nosijo naši prijatelji.

Sočutje – podobno občutje. In ti zelo močno čutiš, kaj se dogaja s tvojo prijateljico: skrbi te za njo (kot njo skrbi za njeno mamo), ne veš kaj ji reči ali kaj narediti (tako tudi ona ne ve, ker jo strah, da ne bi ogrozila zveze), morda čutiš žalost (kot tudi verjetno ona čuti žalost, kar je ob tem, če te oče in tudi mama zapustita, nekaj najbolj normalnega), morda čutiš jezo in krivico, kako da ta mama ne poseže vmes ali pa oče, ki se je pred leti odselil (kot tudi ona čuti to jezo, pa je ne upa izraziti, ali pa je sploh ne upa začutiti, ker bi se počutila krivo, ker ne privošči mami novega veselja, nove možnosti v novi zvezi); skratka, vedno, ko smo sočutni, se bodo v nas prebudila zelo podobna občutja, tudi težka, kot so v naših preizkušanih prijateljih. In to je tisto, kar najbolj cenimo pri prijateljih: z mano je, ne glede na to, da bo s tem postal tudi samo malo obremenjen. Meditativni taizejski spev to povzema v čudovitem verzu: »Bodi tu in čuj zdaj z menoj…«.

Možnost, da govori in se zaupa. Kako ji lahko ti pomagaš? Predvsem s tem, da se lahko odprto pogovarjata, da ima možnost, da z nekom govori, kako ji je, kako se počuti, kaj se doma dogaja. Če to počneta, ne pomeni, da obrekujeta, ampak ustvarita možnost, da se nekomu zaupa in da govori. Če imaš možnost, da lahko z nekom spregovoriš o vseh svojih mislih, doživljanjih in dogodkih doma, lahko še veliko bolj realno vidiš, kaj se doma dogaja, bolj trezno in nehote dobiš še kakšen nov uvid v situacijo. Tebi ni treba storiti nič drugega kot da poslušaš in da zares iskreno poveš svoje mnenje, četudi se s tabo ne bo strinjala. Zelo dragoceno je, če v taki situaciji dobiš (če si to želiš) še iskreno mnenje drugega.

Ona ni odgovorna za srečo njene mamo. Vedno in povsod je tako, da otroci ne morejo biti odgovorni za srečo svojih staršev oziroma biti krivi za njihov nesrečo, čeprav je včasih to v naši kulturi zelo težko sprejeti. Tudi v primeru tvoje prijateljice. Zelo razumljivo je, da jo je strah, da bi bila kriva, če bi se razdrla zveza med mamo in njenim partnerjem, vendar ona ne more to povzročiti. To je približno tako, kot če bi moški rekel svoji zaročenki, da jo sicer ima rad, ne mara pa njen mame (bodoče tašče) in da jo zato zapušča.

Mama vedno ostaja mama. Četudi si išče novega partnerja. Čustvena zloraba je, če reče hčerki, da mora sedaj malo potrpeti in tudi prenašati kakšne nevšečnosti, ker pač ona ne bi rada bila preostanek življenja sama. Kdor koli bo resnično hotel biti z njeno mamo, kdor bo hotel sprejeti njeno mamo, bo moral sprejeti mamo v »paketu«, kar pomeni tudi z njeno zgodovino, njenimi otroci, starši…, sicer odločitev ni iskrena. Če mamin novi partner ne more sprejeti hčerke ali se nenehno zapleta v konflikte z njeno hčerko, pomeni da je vprašanje koliko resnično sprejema njo samo, se pravi, partnerko in da je ta odnos že v temelju obsojen na propad ali pa na zelo bolečo prihodnost.

Mama medvedka. V živalskem svetu so včasih stvari zelo preproste in pomenljive za nas ljudi. Primer: kako mama medvedka zaščiti svoje mladiče. A je kakšna stvar, ki bi mamo medvedko odvrnilo od tega, da ne bi najprej poskrbela in zaščitila mladiče in se šele nato posvetila drugim stvarem? Si predstavljate, kaj bi naredila nekomu, ki bi predstavljal nevarnost njenim mladičem? Tako bi moglo biti tudi pri ljudeh. Pa žal vedno ni tako. Takrat nastopi boleče občutje osamljenosti, žalosti, bolečine, morda tudi zavrženosti. Mlad človek, ki doživlja take stvari, ne sme biti sam.

Pogovor ob tretji osebi. Če čutiš, da bi tvoja prijateljica potrebovala še kaj več, kot le pogovor s tabo, jo spodbudi, da se obrne še na koga: morda na očeta, če še imata stike, na psihologinjo v šoli, na bližnji družinski center…da se pogovori sama ali morda tudi s skupaj z mamo. Namreč pogovor mame in hčerke s tretjo osebo je lahko zelo koristen, ker se lahko v mirnem tonu iskreno pogovorita, tudi o tistih stvareh in občutjih, ko navadno doma nastopijo visoki toni, neprimerne besede ali loputanje z vrati.

 

Drago Jerebic,

zakonski in družinskih psihoterapevt

 

(objavljeno v Sončni pesmi)