Prepir zaradi dediščine
Strah me je, kako se bomo v naši družini dogovorili glede delitve dediščine. Noben ne upa odpreti te teme, da staršev ne pri prizadeli, ona dva pa tudi nič ne rečeta. Če bi kdo otrok to temo odprl, bi tvegal, da bi izpadel kot materialist. Hkrati pa so prisotna tiha pričakovanja, ki pa so si med otroci nasprotujoča. Če tega ne bomo uredili dokler sta starša živa, bo hudo.
Obstaja razumljiv strah, da z izgubo staršev, lahko zaradi dediščene izgubiš tudi brate in sestre. Dvojna izguba, ki si je noben ne želi.
Težava je, če starši otrokom pravočasno ne povedo, kako bodo razdelile imetje oz. tega tudi formalno ne uredijo – “dokaj zanesljiv recept kako otroke skregati med sabo po smrti staršev”. Pri tem je lahko starše strah, da potem ne bodo več cenjeni, enako obravnavani oz. si s tem morda celo ogrozijo lastno varnost. Pojavi se nezaupanje v lastne otroke ali pa je v ozadju morebitno starševsko še globlje nezaupanje v svet okoli sebe, ki je lahko bilo prisotno celo njihovo življenje, vendar so to na tak ali drugačen način prikrivali.
Težava pri dediščini je, če se otroci bolj kot na to, kar bodo sami ustvarili, zanašajo ali računajo na to, kar bodo dobili od staršev. Tu se lahko skriva dvom otrok v lastne sposobnosti, strah pred soočenjem z izzivi v svetu. Kakor se so včasih skrili za mamino krilo, se sedaj zatekajo v očetovo “kaščo”.
Pravtako je težava, če otroci prezgodaj zahtevajo dediščino, recimo pri 18 letih – za tem se pogosto lahko skriva hrepenenje po imeti nekaj starševskega – če že ni bilo naklonjenosti, sprejetosti, “odnosnega blagoslova”, naj bo vsaj “gmotni blagoslov”.
Kot rečeno, v ozadju dediščene se lahko pogosto odvijajo nevidno izpraševanja: sem dobil dovolj od staršev. Česa? Ljubezni, blagoslova, vera vase, ponosa. Ponavadi šele, če ima otrok občutek, da je bilo tega premalo, se začne krčeviti boj za gmotne stvari. Kar lahko razumemo tudi kot boj za blagoslov.
Lahko pa se zgodi tudi obratno. Ker je otrok bil že zelo zgodaj prikrajšan za marsikaj osnovnega, kar bi mi moral dobiti od staršev, potem tudi kasneje zavrača vse kar je od staršev. S tem, ko zavrača starševske stvari, lahko nezavedno protestira zoper prezrtost in bolečino, ki jo je ob njih doživljal.
Drago in Sara Jerebic
