Otrokove slabe ocene

 

»Doma imamo težave z otrokom, sedmošolcem, ki se noče učiti, dobiva slabe ocene. Pa to kar naenkrat. Prejšnja leta tega problema ni bilo. Vse se mu zdi brezzveze in brez smisla. Kaj naj storimo, da bi se to spremenilo?«

 

Pozdravljeni! Ob tem, kar ste zapisali, lahko začutimo strah in skrb za vašega sina in nemoč, ki jo doživljate ob tej težavi. To pomeni, da zelo močno čutite svojega sina, da se z njim nekaj dogaja in da vam ni vseeno zanj. Ravno to pa je tisto, kar si sleherni pubertetnik želi, pa 'ne sme' pokazati. Namreč ena od njegovih osrednjih razvojnih nalog v tem obdboju je, da svetu in sebi pokaže in dokaže, da je samostojen, avtonomen. To pa je najlažje demonstrirati tako, da tistim, ki ti največ pomenijo in si od njih odvisen, vztrajno dokazuješ, da jih ne rabiš, da so malo za časom...

Normalna ali zaskrbljujoča sprememba. Morda vam je kdo že dejal, da je nenaden upad ocen normalen pojav v puberteti. Vendar je treba ločiti, katera sprememba je razvojna - normalna, katera pa to ni, in je upravičeno skrb-vzbujajoča. Razvojna sprememba se večini primerov dogaja postopoma, ne nenadoma; ravna se po naravnih zakonitostih, kar pomeni zakonitost postopnosti. Medtem ko nenadne spremembe pri otrokovem vedenju pomenijo predvsem simptomatično odzivanje na nekaj v okolju ali v naši družini. To lahko pomeni, da je otrok sebe v okolici oz. v lastni družini začel dojemati na način, ki ne vpliva najbolje na njega samega. Točno kaj, je od družine do družine različno. In tu je prav da reagirate. Vendar kako?

Pomanjkanje spodbude, ne očitkov. Lahko si sposodimo prispodobi o avtomobilih in z njimi primerjamo otroke. Avtu (otrokom) po določenem številu kilometrov zmanjka gorivo, če ga pravočasno ne dolijemo. Nekaj slabih ocene je lahko znamenje, da je nekaj zmanjkalo ali da se je prižgala luč, da bo vsak čas zmanjkalo gorivo. Če smo konkretni, bi to lahko pomenilo, da mu zmanjkuje elana,  prepričanja, da zmore, da ne verjame več, da je sposoben dobiti dobro oceno oz. še konkretneje, da potrebuje spodbudo. Vendar, ne pričakujmo, da nas bo pubertetnik eksplicitno zaprosil, »dajte me spodbujat«, »dajte verjeti v mene«. To nam bo morda sporočal tako, da bo nenehno govoril, kako je vse brez smisla, brezzveze, in da mu je vseeno. Tu so nam lahko v pomoč oz. vzgled tisti športni trenerji, ki najbolje spodbujajo svoje športnike in ekipe s tem, da verjamejo v njih in v njihov potencial (poleg redne in načrtne vadbe).  

Spremljanje otroka – biti z njim. Omenili smo redno vadbo - učenje. Tudi vaš sin bo moral imeti redno in načrtno učenje. Zato bo v naslednjih nekaj tednih potrebno, da ga spremljate, da skupaj naredite načrt in da ste vsaj nekaj časa poleg, ko se uči ali dela naloge. Še bolje je, če se v ta proces lahko vključi vaš mož. Mnogi svetovalni delavci in družinski terapevti smo vedno znova presenečeni, ko vprašamo otroke ali bi se rajši učili sami ali z starši (recimo, da zraven berejo časopis, so spoštljivi, otrok jih lahko kaj vpraša; ne delajo pa namesto njih nalog), in povedo, da jim kar fajn, če so starši zraven oz. nimajo nič proti, če so zraven. Zato vam predlagam, da se zmenita z možem in s sinom za točno določen čas, kdaj ste ob otroku vi in kdaj mož. Recimo, vsak dan eno uro. Čeprav na videz preprosto in smešno, bo to zelo težak čas za vas ali za vašega moža. V tej uri boste morda težko zadrževali jezo ali pa doživljali veliko nemoči in zavrženosti, ko bo otrok zavračal vse vaše spodbude, ko ga boste gledali, s kakšno nezainteresiranostjo se loti naloge, ampak ravno temu je ta ura namenjena – da lahko otrok nekomu izrazi to, kar je v njem: jeza, nemoč, strah, zavrženost; nekomu, ki zna s temi čutenji ravnati.

Koliko sem vreden za starše? Hkrati pa s to 'uro' date vedeti, da je ta sin za vaju tako pomemben, da sta si vidva z možem pripravljena toliko časa vzeti, sedeti ob njem ali v isti sobi, si prilagoditi urnike in se odpovedati določenim drugim dejavnostim. S tem pa se zadovolji tudi druga velika potreba najstniške dobe, to je potreba po moči, po vplivu. Mladostnik, čigar starši so pripravljeni to narediti (oba!), navadno ne more verjeti, da bi to bilo možno v njegovi družini, da bi si oče vzel tri tedne in vztrajal. Ne more si predstavljati, da bi on bi lahko tako pomemben in upoštevan dejavnik v družini; še posebej, ker se zaveda, da je to za očeta nekaj težkega, ko bi lahko počel kaj bolj koristnega. Takemu otroku ne bo treba potrebe po moči uveljavljati skozi kakšna druga, manj sprejemljiva dejanja. Če pa se počutite nemočni ob tem, da bi vključili moža v ta projekt, potem zelo dobro veste, kako se počuti vaš sin ob vašem možu oz. v tej družini (ravno tako nemočen), pa čeprav se na zunaj zdi, da temu ni tako.

 

Drago Jerebic,

zakonski in družinski psihoterapevt

(objavljeno v Novem tedniku)