Zgodba o možu, ki preveč dela
»Mož samo dela. V začetku sem ga razumela, ker sva potrebovala denar (hiša, avto)…. Če mu sedaj kaj rečem, mi pravi, da to dela za naju in za otroke. Jaz pa bi želela nekaj drugega, da bi bil več časa z mano. Tukaj ne prideva skupaj…«
Biti njegov "projekt". Gospa je poročena, a je kljub temu globoko v sebi zelo osamljena. Pravi, da je mož dober po srcu. Tudi on tako meni o sebi in hkrati dodaja, da vse kar dela, dela za njo in njune otroke, vendar si pa ona želi nečesa drugega. Odkar se je poročila čaka nanj, on pa se vede kot da bi ga njeno hrepenenje utesnjevalo in se umika v delo. V začetku je to tolerirala, ker sta potrebovala denar za gradnjo hiše in nato za nakup avta. Vendar projekti so si kar sledili in si še kar vrstijo. Sprašuje se, kje je tukaj ona. Hrepeni po tem, da bi enkrat končno tudi ona postala »njegov projekt«.
Spomini na izvorno družino. Posebej boleče je, ker ti dogodki v njej prebujajo stare pozabljene spomine iz njene izvorne družine, ko tudi oče in mama nista imela čas za njo in je bila prepuščena sama sebi s svojimi doživljanji. V upanju, da bi ta stik in pozornost dobili od moža, se je sorazmerno hitro poročila in v začetku je zares bilo vse tako drugače kot doma, potem pa se je življenje polagamo začelo pomikati proti starim, dobro znanim in bolečim tirnicam.
Brata je imela rajši. Podobno pa se dogaja tudi njenemu možu. Imel je mamo, ki je veliko kritizirala. Nič ji ni bilo prav, kar je naredil, tudi to, koga si je izbral za ženo. Kljub temu da je večino prvih prihodkov dal mami, za družinske potrebe, je mama že takrat bolj cenila mlajšega brata in to je moža zelo bolelo. Upal je, da če bo prispeval mami denar, če ji bo na razpolago za pogovor in podobno, da si bo potem zaslužil njeno ljubezen in priznanje. Ker tega ni dobil, se je v njem pojavila nekakšna brazgotina, občutek, da je nekaj z njim narobe, da ni dovolj dober, da ni dovolj vreden, sicer bi dobil od mame več naklonjenosti in ljubezni – podobno kot je dobil brat. To ljubezen si je hotel pridobiti z dokazovanjem pri delu, pri vaških dejavnostih in pri pomoči sosedom. Nikjer pa ni bilo nikogar, ki bi razumel in začutil njegovo notranjo hrepenenje.
Utesnjenost ob ženi. Upal je, da bo to dobil od žene. V začetku je dejansko vse to dobil. Ona je bila tako drugačna od njegove mame: nežna, ljubeča in prvič v življenju se je zares počutil ljubljenega. Po kakšnem letu, po prvem prepiru, ko je zaljubljenost minila, pa se je v njem začel prebujati strah, ki ga je prinesel od doma. Bo tudi ta ženska hotela samo nekaj zase? Pogovor z ženo, čas z njo, vse to ga je začelo preveč spominjati na mamo in takratne boleče izkušnje. Ker se ni znal soočiti s temi čutenji, razmejiti, kaj je doživljal ob mami, kaj pa doživlja ob ženi, se je raje odločil za umik – v delo. Vendar ga tudi to ne osrečuje. To je izhod v sili. V sebi hrepeni po tem, da bi bil nekdo ljubeč z njim in mu povedal, da je vse vredu, in da se mu ni treba več dokazovati.
Kaj lahko naredi žena?
Najprej, da se v sebi umiri, da ga ne bo napadala ali obtoževala, da mu pove, kako se počuti, in da bi si želela slišati še njegovo plat. Če je to preveč boleče, če se takoj skregata, je dobro, če se pogovorita ob nekom tretjem, ki bo »mehčal« silovita in boleča čutenja, ki se ob tem lahko prebudijo in jima bo pomagal najti besede za ta občutja in razviti sočutje drug do drugega. Pomembno je, da je žena vztrajna, potrpežljiva in umirjena, ker jo njen mož lahko razume in ji lahko da to po čemer hrepeni, ker so njegove izkušnje in bolečine iz izvorne bolečine zelo podobne njenim. Zato sta se tudi zaljubila in poročila, ker sta začutila, da bi lahko ravno v tem odnosu dobila veliko tega, česar doma nista.
Je pa res, da moški prepogosto čakamo, da žena naredi prvi korak.
Drago Jerebic
zakonski in družinski psihoterapevt
