KAKO SE DOBRO PREPIRATI V PARU?

 

            Včasih je veljalo mnenje, da se zadovoljni zakonci ne kregajo. Ta mit so v zadnjih letih ovrgle različne raziskave in izkušnje v klinični terapevtski praksi. Možnost, da bi se popolnoma izognili zakonskemu prepiru, je podobno kot hoditi v službo in se popolnoma izogniti stresu. Kakor je normalno, da se danes ponujajo smernice, kako živeti s stresom (ne brez njega), tako danes govorimo o smernicah, kako se čim “konstruktivneje” kregati, če se temu ni moč v celoti izogniti.

 

UKVARJAJ SE S SABO

 

            Prva smernica bi tako bila: ukvarjaj se s sabo, ne z drugim. To bi pomenilo, da se zakonec osredotoči na svoj del prispevka k prepiru ter na prevzemanje lastnega dela odgovornosti za prepir oz. da se ukvarja z lastnim odzivom na storjeno krivico v odnosu. To bi pomenilo, da četudi se žena neprimerno vede do moža, je še vedno odgovoren kako sem bo odzval nazaj do nje. Pri tem nam lahko zelo pomaga molitev, ki hkrati pomirja, hkrati pa odpira bolj milosten pogled na sozakonca. Hkrati je v molitvi lahko že eksplicitno prisotno priznanje nemoči: “jaz ne bom uspel spremeniti zakonca, upam, da bo to lahko storil Bog”. Rezultat takšne iskrene molitve je, da se osredotočenost preusmeri od sozakonca na samega sebe in tako začne moliti za lastne drugačne, bolj konstruktivne odzive ter ohranitev naklonjenosti do drugega zakonca.

 

UVID

 

            Molitev tudi pomaga sebe umiriti. Ko je posameznik umirjen, pogosto lahko vidi stvari drugače, bolj trezno. In to je ena izmed ključnih stvari v zakonskem odnosu – dobiti uvid v lastne prepire. Da razumeta od kod se napajajo njuni konflikti. Je to občutek neupoštevanosti, nevrednosti, osramočenosti, nemoči, osamljenosti, nezanesljivosti…? Da razumeta, kako se v kriznih trenutkih odzivata - se eden umika, drugi napada? Da razumeta, kaj umik ali napad pomenita. Naprimer: moževa neodzivnost, molk ali umik ni nujno ignoranstvo, temveč je lahko oblika samozaščite, ker nima več upanja, da bi besede lahko kaj izboljšale. In nasprotno, tudi glasen napad žene ne pomeni nujno, da ji je vseeno za njun odnos, ampak da se za to jezo skriva obup in stiska, ki izvira iz nepovezanosti med njima. Zato je pomembno, da razumeta, kako se drugi počuti in zakaj se v določenih trenutkih tako odzove. Ko imata zakonca uvid v to dinamiko, lahko tudi ugotovita, kako z lastnimi neprimerni odzivi povečata stres pri drugem, kar pa še drugemu dodatno oteži, da bi se primerno in konstruktivno odzval. Tako se ujameta v začarani krog, kjer je vedno težje in ga je težko ustaviti.

 

SPREMEMBA

 

            Kako priti iz začaranega kroga? Kako priti do spremembe? Sprememba se ne dogaja zgolj skozi uvid, temveč predvsem skozi novo čustveno izkušnjo in preko nove oblike odnosa.

            Če upoštevamo, da je odrasli zakonski odnos izjemno pomembna čustvena vez, ki nam daje varnost, sprejetost, vero vase ter da je večina prepirov izraz ogroženosti, da bi to vez izgubili, ki smo je zgradili preko medsebojne dostopnosti, odzivnosti in čustvene bližine, prisotnosti, potem se bo sprememba morala možno dotikati teh področij.

            Za razlago tega, si bomo sposodili teorijo t.i. spremembe 1. in 2. reda iz sistemske teorije ter ju uporabimo v zakonskem odnosu. Če predstavlja sprememba prvega reda prekinitev ali zmanjšanje neljubih simptomov (žena se manj dere, mož se manj umika v tišino), potem bo sprememba drugega reda posegla še globlje in bo odstranila potrebo po napadanju enega in čustveni distanciranosti drugega. Če bi to prevedli v molitveni namen; naj umikajoči ne moli zgolj za to, da ga drugi zakonec ne bo napadal (sprememba prvega reda), temveč, da sploh ne bi imel potrebo po napadanju (sprememba drugega reda). Le ta pa ponavadi izgine, če ima slednji zakonec občutek, da mu je drugi zakonec dostopen in čustveno odziven. Žena, ki se ne počuti več osamljeno in neslišano, bo manj ali nič napadala moža.

            Napadajoči zakonec pa bi lahko molil ne zgolj za neumikanje moža, temveč predvsem za to, da bi se njej mož počutil razumljenega, cenjenega in sprejetega ob njej, zaradi česar ne bo imel potrebe se zapirati in distancirati pred njo. V obeh primerih se nehote molitveni namen spremeni iz prošnje, kako naj se odziva drugi zakonec, v to, kako se naj odziva zakonec, ki moli oz. izreka prošnje.

            Ta sprememba sloni na logiki, da če zakonec obvlada ter spremeni lastni odziv do drugega, se bo posledično tudi drugi začel spreminjati. Ker če začne spreminjati sistemske okoliščine, bodo le te nehote vplivale in spreminjale vse ostale člane sistema (če se 80% voznikov drži omejitev ali ne meče po tleh papirčkov, bo tudi ostalih 18% nehote začelo to upoštevati; to ne drži za kakšen odstotek ljudi, ki imajo v sebi elemente antisocialne osebnostne strukture). Do spremembe pridemo z novo držo v medosebnih odnosih (biti bolj dostopen, odziven, transparenten, ranljiv), kar vodi v nove oblike odnosov. Le ti omogočajo nove pozitivne izkušnje ter več zaupanja v druge. Če je več zaupanje v druge, bo potrebno manj umikanja ali napadanja in posledično postanemo v odnosih bolj sproščeni in varni. To pa je ena izmed temeljnih potreb v odnosih.

 

TOMAŽ IN MANCA

 

            “Ker se je Tomaž velikokrat počutil neupoštevanega, nepomembnega in razumljenega s strani Mance, se je začel vse bolj zapirati vase. Manci ni več zaupal. Zdelo se mu je, da je postala popolnoma drugačnega kot je bila takrat, ko sta se poročila. Na nek način se je počutil prevaranega in ujetega, ker si je predstavljal življenje z Manco in otroci popolnoma drugače, kot je sedaj bilo.

            Na drugi strani pa se je Manca ob Tomaževi distanciranosti in neodzivnosti počutila osamljeno, nemočno, kar je večkrat rezultiralo v jeznih izbruhih do njega, v upanju, da bi dobila kakšen njegov odziv.

            Po mnogih poskusih neuspešnega spreminjanja drug drugega sta se soočila z občutki nemoči, obupa in nebogljenosti. Šele, ko sta začela omenjati možnost ločitve in sta imela občutek, da nimata več česa izgubiti, sta si povedala, kako sta se drug ob drugem počutila. S tem sta si prvič po dolgem času dala možnost začutiti drug drugega. Začela sta razumeti ozadje njunih neprimernih odzivov. Tomaž se nje ni več bal, ona pa ni imela več potrebe napadati. Polagoma jima je postalo žal se razvezati in izgubiti človeka, ki je tako rahločuten.”

 

Drago Jerebic


Objavljeno v Božjem okolju.