Doživljanje tesnobe v času gospodarske krize

Občutje tesnobe. Ko je človek vsakodnevno obkrožen z novicami o posledicah gospodarske krize, lahko to v njem prebuja najrazličnejše reakcija in občutja. V mnogih ljudeh se zaradi občutka strahu, nemoči in ujetosti, pojavi tesnoba in celo panične motnje. Duši jih občutek nepomirljivega strahu in negotovosti, kar se lahko kaže tako v doživljanju malodušja kot v izbruhih besa.  Pogosto si ti dve fazi kar podajata roko in se izmenjujeta, tudi po večkrat dnevno.

Občutje nemoči, ujetosti in jeze. Četudi človek ni izgubil službe, je lahko tarča teh čutenj. Zaradi dejstva, da bo dobil manjšo plačo, da ne bo mogel izpeljati načrtov, ki si jih je zastavil in dejstvo, da ne ve koliko časa bo še kriza trajala in se morda ob tem sprašuje, da bo preostanek življenja bolj podoben poti navzdol kot pa obratno, mu lahko pojema življenjski elan in se posledično začne doživljati kot poraženega in neuspešnega. Še posebej ga lahko jezi to, da sam ni nič prispeval k tej krizi, mora pa nositi njene posledice. Tako se lahko počuti kot da ima »zvezane roke«, ker nima dostopa do vzvodov odločanja in je popolnoma odvisen od sil, na katere nima vpliva. Tega občutja človek na mara, zato se pred njim zaščiti bodisi z besom ali jezo na eni strani ali pa z apatičnostjo; to je stanje, ko določena občutja potlači, odreže, zaduši oz. preusmeri.

Dinamika katastrofalnih pričakovanj. Hkrati pa je ta kriza lahko sol še na nezaceljene ekonomske rane mnogih naših družin, ko so se naši očetje, dedki, pradedki trudili, varčevali, trgali ust, da bi njihovi otroci boljše življenje in se tudi veselili boljših ekonomskih obetov, potem pa se ta up zruši. Ko je že prevladalo prepričanje, da bo vedno boljše, pa se začnejo uresničevati skriti strahovi. To pa lahko sproži dinamiko katastrofalnih pričakovanj temeljnega nezaupanja. Tako se lahko danes počuti tesnobnega in negotovega nekdo, za katerega bi lahko rekli, da mu gre še kar dobro, vendar če je sam kot otrok okusil revščino in finančno stisko ali pa nezaupanje in krivice, je ta kriza lahko sprožilec te dinamike katastrofalnih pričakovanj, kar bi lahko ubesedili: »nikoli ne veš, kako bo, nikoli ne smeš preveč zaupati drugim ali se zanašati na druge, nikoli se ne smeš preveč sprostiti…«.

Nezaupanje. Ta kriza ne načenja samo naše zaupanje v ekonomska pravila in pravno ureditev in pravičnost, temveč tudi naše osebno zaupanje v druge. Nekdo se je lahko komaj »izkopal« iz neprijetnih odnosov v lastni družini, kjer mu niso dali tiste vrednosti in mesta kot bi si želel, in je komaj začenjal vzpostavljati neke nove odnose, tvegal spet na novo zaupati v dobre namene drugih ljudi, pa postane žrtev krivičnega odpuščanja, prenizke socialne podpore… Koliko časa, če sploh kdaj, bo ta človek spet potreboval, da bo spet lahko zaupal drugim, družbi, podjetju, okolici, kjer živi? Neredko se zgodi, da takšne situacije pustijo v človek posledice za vse življenje.

Biti blizu drug drugemu. Zato je pomembno, da si ljudje najprej povrnemo zaupanje v naše bližnje. To storimo tako, da jih razumemo v doživljanju,  v katerem se trenutno nahajajo in da smo jim tako čustveno kot fizično blizu in jih ne prepričujemo, da narobe čutijo, temveč da tudi sami izrazimo svoje strahove. Le na ta način se lahko iskreno povežemo in jih sprostimo, ko bodo videli, da niso sami v teh občutjih. Drug način pa je, da z lastnim vzgledom poskušamo pokazati, kako se boriti navkljub težkim razmeram. Tukaj naj nam bodo v spodbudo premnogi naši kleni pokojni rojaki, sorodniki ali starši, ki so svoje »boj že dobojevali«; verjamem, da so na svoj način sedaj povezani z nami in nas podpirajo. 

 

Drago Jerebic,

zakonski in družinski psihoterapevt

(objavljeno v tedniku Celjan)