Zakonska / partnerska terapija je del osnovne partnerske psihohigiene

Danes je kvalitetno zakonsko življenje, ki bi trajalo petdeset let, večji in težji izziv kot v preteklosti. Zakaj? 

Dolgo življenje. V preteklosti so ljudje, zaradi bolezni in vojn, živeli krajši čas in zato je tudi krajše bilo zakonsko
življenje. Dolgo zakonsko življenje je postalo problem šele takrat, ko se je podaljšala človekovo življenje.

Čustvene potrebe. Drugi in še pomembnejši razlog pa se skriva v tem, da 40 let nazaj in še več, v zakonskem življenju ni bilo nevem koliko prostora za čustvene potrebe in čustveno povezanost. Takrat je bil temeljni cilj, da družina preživi, da je varna pred lakoto, vojnami in boleznimi. Šele v zadnjih desetletjih, ko ni bilo več strahu, ali bomo umrli od lakote ali vojne, so lahko prišle na površje potrebe po čustveni povezanosti dveh zakoncev. Če je bilo včasih za zakonski odnos pomembno, da sta si dva zvesta, da on ne pije,  jo ne tepe, da ne zapravlja denarja, bodo danes žene (lahko tudi možje) rekle, da je to šele predpogoj, nikakor pa ne zadostni razlog za zadovoljstvo v zakonu in bodo nadaljevali, da se resnično zadovoljstvo, po katerem vsi hrepenimo, skriva v tem, ali me bo začutil/a, sprejel/a, ljubil/a.

Ekonomska neodvisnost. Danes tudi žene niso več ekonomsko povsem odvisne od svojih mož, kakor včasih, ko se je recimo žena primožila na njegovo kmetijo. Zato se danes lahko tudi lažje ločimo kot nekoč, ko so jih pri tem veliko bolj kot danes ovirali ekonomski, socialni in moralni razlogi.

Velika pričakovanja. Zaradi naših večjih pričakovanj do so-zakonca in zaradi večje dostopnosti do razveze,  je pomembno, da se zelo resno lotimo zakonskega odnosa, če hočemo, da nam uspe in ostanemo skupaj. V prid dejstvu, da upravičeno veliko pričakujemo od partnerskega odnosa pričajo tudi znanstvene ugotovitve, ki potrjujejo, da je zakonski odnos najgloblje terapevtsko prizorišče, kjer si dva zakonca celita psihične rane iz njune primarne preteklosti. Tako kot narava, ki je naravnana k celjenju (strjevanje krvi, zaraščanje kosti,…), tako tudi naša psihična struktura teži k temu, da toliko časa ponavlja neke zaplete, dokler se ne razrešijo in primarni prostor tega čustvenega celjenja je partnerski odnos.

Šola za zakon. Naslednji razlog za zavestno delo glede zakonskega odnosa je v tem, ta odnos živimo večji del življenja, nikjer pa se nismo posebej za to pripravljali: kaj pomenijo razlike med spoloma, o moških in ženskih potrebah in o različnih načinih doživljanja. Če k temu dodamo še dejstvo, da morda doma nismo imeli najboljšega vzgleda in da imamo največ možnosti, da ponovimo ravno ta model, ker se nam je, hočeš-nočeš, najgloblje vtisnil v našo psihično strukturo, potem se je potrebno zares zavestno lotiti, kako bo potekalo naše zakonsko življenje. Potrebno bo preusmeriti naše odzivanje in reševanje konfliktov iz smeri, ki nam ni všeč in kamor bi nas sicer samodejno zaneslo.

Potreba po zakonski terapiji. Tako mnogim zakoncem odgovarjam, ko me vprašajo o tem, kako globoko narobe je z njimi, da ne znajo sami rešiti težav in da so pristali v zakonski terapiji, da danes lahko zakonsko oz. partnersko terapij razumemo kot del osnovne psihohigiene za dva, ki želita živeti kvalitetno in vibrantno življenje v dvoje. Namreč, to ni dejanje obupa, temveč prej poguma, da upaš pred nekom tretjim in ženo/možem spregovoriti o najbolj občutljivih stvareh.

Drago Jerebic

zakonski in družinski psihoterapevt

(objavljeno v tedniku Celjan)