Program je namenjen vsem tistim, ki se poklicno ukvarjajo z ljudmi: strokovnim delavcem v socialnem varstvu, zdravstvu, šolstvu in pravosodju, psihoterapevtom ter vsem ostalim, ki so zaradi ponavljajočih se čustvenih obremenitev izpostavljeni stresnim dejavnikom in izgorelosti.

Bolj ko razumemo na kakšen način se odzivamo na posamezne dražljaje, katera neprijetna občutja drugi prebujajo v nas, kako nas opozarja naše lastno telo, večjo možnost imamo poskrbeti zase.

Program je sestavljen iz teoretičnega dela in izkustvenih delavnic, kjer bo preko prepoznavanja lastnih stresorjev oblikovana strategija zaščite pred izgorelostjo.

 

Zaposleni v zdravstvu:

Stres se pojavi v primežu med zahtevami po kvalitetno opravljenem delu, pomanjkanju časa ter povratnih informacij, preveliki odgovornosti in pičlih pohvalah, priznanjih za trud. Določen nivo stresa ljudi motivira, jim da energijo in poveča učinkovitost pri delu, veliko za zdravstveno osebje težko obvladljivih situacij pa deluje izčrpavajoče, osebje demotivira in prisili v rutinsko opravljanje dela.

 

Stresu zdravstveni delavci težko ubežijo zaradi samega načina dela:

- nadurno delo, dežurstva, izmensko delo;

- velika odgovornost za zdravje in blagostanje pacientov;

- pomanjkanje pohvale s strani nadrejenih, tudi pacientov;

- domet za vse krivice, storjene pacientom;

- strah pred nalezljivimi boleznimi, okužbami;

- hierarhija znotraj ustanove;

- nenehna kontrola in nadzor s strani nadrejenih in pacientov;

- rivalstvo in tekmovanje med sodelavci;

- visoka pričakovanja s strani nadrejenih, institucije kot sistema;

- vsakodneven stik s človeško stisko, bolečino, smrtjo in nemoč ob tem…

 

Pogosto zaradi občutkov zvezanosti in nemoči, včasih dvoma o lastnih sposobnostih in strahu pred posledicami, zdravstveno osebje doživlja hud stres in tudi izgorevanje, ki se lahko kaže na:

- telesni ravni (slabo počutje, glavoboli, kronična utrujenost, večja obolevnost in različne zdravstvene težave…);

- v čustvenem doživljanju (občutek tesnobe in napetosti, ravnodušnost in pomanjkanje energije, nerazpoloženost, čustvena otopelost…);

- v načinu razmišljanja (slabša sposobnost koncentracije, pozabljivost, izguba motivacije, razdiralen odnos do zahtev nadrejenih, zmanjšana sposobnost kritične presoje,…);

- v vedenju (izogibanje delovnim obveznostim, površnost, naraščanje odsotnosti z dela, prepirljivost, sovražnost…).

Zaposleni v socialnem varstvu:

Delo zaposlenih na Centrih za socialno delo in v drugih socialno varstvenih zavodih zahteva ogromno potrpežljivosti, osebnostne zrelosti, znanja in jasnih razmejitev med službo in privatnim življenjem. Kljub temu morajo strokovni delavci dnevno poslušati in preverjati dokaze o nasilju, zlorabah, ločitvah,… ter obenem ohranjati razsodnost in čustveno distanco do uporabnikov. Stres v tem primeru predstavlja alarm, ki pove, kdaj je nekdo pozabil nase in se preveč predaja drugim.

 

Nastane zaradi:   

- prevelikih obremenitev;

- čezmerne identifikacije z delom;

- pomanjkanja avtonomije na delovnem mestu;

- pomanjkanja povratnih informacij in priznanj;

- tekmovalnosti med sodelavci;

- konfliktov med osebnimi in institucionalnimi cilji;

- pomanjkanja socialne opore, pomanjkanja individualne supervizije;

- »težavnih uporabnikov«;

- občutkov nemoči pri obravnavah, zlasti v zelo zapletenih in zahtevnih situacijah uporabnikov…

Zaposleni v šolstvu:

Stres predstavlja stisko posameznika, našo duševno in telesno reakcijo na spremembo, ki se ji ne moremo prilagoditi. Prepoznamo ga po:

- težavah z zdravjem (glavoboli, prebavne motnje, nespečnost, pogosti prehladi, bolečine v udih, križu, vratu…);

- neustreznih čustvenih reakcijah (nemotiviranost, preobčutljivost, sovražna nastrojenost do sodelavcev/učencev/domačih, napetost, tesnoba brez jasnega vzroka…);

- vedenjskih motnjah (nenehna naglica, umikanje socialnim stikom, povečana uporaba/zloraba kave, cigaret, alkohola in drog, tudi zdravil, umikanje v delo…);

- izkrivljenem načinu razmišljanja (spreminjanje pogleda nase, upad samopodobe, pozabljivost in slaba organizacija, dvom v lastne sposobnosti, zmanjšana kreativnost,…).

 

Zaposleni v šolstvu so redno izpostavljeni stresnim reakcijam kot so:

- nemotivirani, vzgojno problematični otroci;

- prevelike dolžnosti in odgovornosti do otrok;

- velike zahteve učnih načrtov;

- prenatrpan urnik;

- pritisk in nerealne zahteve nadrejenih;

- izpostavljenost pred napadalnimi, kritičnimi in nemočnimi starši;

- tekmovalnost in rivalstvo sodelavcev;

- nasprotujoče si zahteve institucije in zunanji pritiski na institucijo;

- pomanjkanje avtonomije pri svojem delu;

- pomanjkanje spodbud in priznanj za svoje delo,…

 

Vsi občutki jeze, nemoči, izčrpanosti, nemotiviranosti, posameznika vedno bolj razjedajo in mu jemljejo energijo za delo.