Otroci so nam pokvarili praznike

 

» ... že več let se nam je zgodilo, da smo imeli božič in Novo leto pokvarjeno. Naj se še tako trudim, vse splava po vodi in so vsi moji napori zaman. Želela bi si več sodelovanja s strani otrok, da bi vsaj malo cenili moj trud in pokazali vsaj malo hvaležnosti ... «

 

Spoštovani. Iz vaše pisma lahko razberemo skrb in strah, da se ne bi ob letošnjih praznikih spet ponovilo stvari, ki so se žal večkrat zgodile v zadnjih letih, in to ravno takrat, ko bi si najbolj želeli, da bi bili kot družina skupaj in bi vam bilo lepo. Zato poglejmo, kaj lahko naredite letos, da bi to bilo drugače.

 

Praznik staršev. Najprej se morate zavedati, da je božič praznik staršev. To je praznik, ko se zahvaljujeta, da sta lahko postala starša in da imata otroke. Hkrati pa je to praznik, ko vsak izmed nas morda najbolj globoko začuti hrepenenje, da bi ga starši imeli radi, da bi ga sprejeli, bili ponosni nanj, ga povabili domov in se z njim veselili vsega dobrega v življenju in bili razumevajoči tam, kjer mu ne gre najbolje. Zato je ob tem prazniku zaželeno, da pomislite, kaj boste temu otroku povedali, kar ga bo dvignilo v življenju – najlažje vam bo, če pomislite, kaj ste mu želeli vse povedati oz. ste mu, ko ste ga rodili, kaj ste začutili takrat ob njem. Ta otrok je še vedno isti, še vedno ima iste oči, le večji je, želi si pa še vedno istih besed, pa čeprav mu bo ob tem nerodno, ker ni vajen takih besed. Če vam je to pretežko, mu vse to napišite in mu obesite to sporočilo na božično drevo, kjer si ga bo lahko vzel in prebral.

 

Oče najde otroka. Podobno velja za očeta. Otrok si želi, da ga oče najde, kar pomeni, da ga začuti, razume in pomiri, si vzame čas zanj. Namreč, otrok želi, da ga oče vedno znova išče in najde. To vlogo mu je bila usojena, ko ga je prvič »našel« pri rojstvu, v bolnici, ga začutil, ga posvojil, ko je bil navdušen nad ženo, ker mu je rodila tako lepega otroka. Od takrat najprej si bo ta otrok vedno znova želel, da ga ta oče najde, posvoji, pomiri. In da bi to dosegel, bo lahko naredil marsikatero neumnost, se preselil 1000 km daleč, samo da bi se oče spomnil nanj in ga šel iskat. Oče naredi prvi korak, in tudi drugega, če je to potrebno. Oče ne odneha in ne obupa.

 

Otrok ni prišel na obisk. Če so bili prazniki pokvarjeni zato, ker otroka ni bilo domov na obisk, potem se odločite in ga letos pokličite in mu povejte, kaj čutite, kaj ste čutili ob njegovem rojstvu. Otrok si želi globoko v sebi, da pride domov, morda si le želi, da prišel v drugačen dom, kjer ni obtožb, zbujanja občutkov krivde, in poslušanja, kaj vse je ta mama naredila za družino, dobi pa nič. Največja sprememba, ki si jo morda vaš otrok želi in bi bilo zanj največje darilo in bi mu s tem na stežaj odprli vrata, pa bi vsekakor bil spoštljiv odnos med vami in njegovim očetom. To si otrok najbolj želi, in hkrati ga najbolj rani, če tega doma ni. Zato se je potrebno zavedati, da otroku vrata odpirata ali zapirata vi: oče in mama, ne otrok. Saj ti otroci ne želijo hoditi domov po finančno pomoč ali po kakšno drugo pomoč, ampak po toplino, sprejetost in razumevanje. Če tega slednjega ni, potem ali jih ne bo, ali pa bodo prišli zgolj iz občutka dolžnosti oz. krivde.

 

»Štala«. Ob vsem tem je dobro imeti v mislih, kaj dejansko je božič. To je takrat, ko v moje življenje posije žarek upanja, veselje, ko se nekaj odpre, ko spet dobim elan, ko se spet počutim vrednega, spoštovanega, razumljenega. Ko se počutim odrešenega, razbremenjenega, opogumljenega. Ko se v mojo »štalico« rodi upanje. To pa je ponavadi takrat, ko v mojo stisko ali težavo »vstopi« rešitev. Zato je za otroka božič, ko oče vstopi ne v njegov svet pokalov, vzornosti .... ampak v njegove težave, stiske in strahove. Zato bodo otroci nehote in nevede delali »štalo«, da bi v to štalo vstopila oče in mama in prinesla mir. Tako postanejo ti konflikti med prazniki ne kamen spotike, ampak priložnost za razrešitev.

 

Ne moreš se odpovedati staršem. Morda še zadnja misel ob vašem pismu. Otrok se nikoli ne more odpovedati staršem, temu da ne bi hrepenel po vas, po tem, da ga začutite, razumete, verjamete vanj. Zato si bodo otroci, ki so se »zavestno odpovedali« staršem, le te iskali kje drugje, recimo v svojih partnerjih – žena bo nehote od svojega moža želela dobiti odzive kot da bi bil njen oče, mož pa bo nevede svojo ženo začel doživljati kot svojo mamo in želel od nje specifične materinske odzive (brezpogojno sprejemanje, opravičevanje napak...). Skratka, otrok vedno čaka starša, ne glede na to, če se jim je »uradno odpovedal« ali ne. Zato bodo le ti pogosto svojim staršem zabrusili, ko jih le ti po več letih kličejo, ker bi radi vzpostavili stik:« »ja, kje sta pa bila zadnjih par let, ko se nista spomnila name, temu kako mi je....« To ne pomeni, da si sedaj ne želi stika, ampak zgolj pomeni, kako zelo ga je bolelo, ker tega stika ni bilo. Zatorej, ne zgubimo teh praznikov v modrovanju, kdo bi do koga moral narediti prvi korak ali klic, ker je le ta v naravi rezerviran za starša.

 

Drago Jerebic,

zakonski in družinski psihoterapevt

 

(objavljeno v Novem tedniku)