V ČEM SE LOČIJO SREČNI IN NESREČNI ZAKONCI?

Prepir ni ločnica

Mit da se srečni zakonci ne kregajo in nasprotno, da se nesrečni veliko kregajo, ne drľi. Nekateri se prepirajo zelo veliko, vendar jih lahko naslednji dan opazujemo v naklonjenem pogovoru in dotikih, medtem ko pa lahko poznamo tudi t.i. idealen par, ki se nikoli ni kregal, potem pa se nekega dne, na veliko začudenje mnogih, nenadoma razveľe. Raziskovalci, ki so se ukvarjali z dinamiko v zakonskem odnosu, so presenečeno ugotovili dve stvari:

  • da zakonci, ki so sebe opisali kot srečne, se niso manj kregali od onih, ki so se počutili manj srečne oz. nezadovoljne.

  • druga ugotovite se je nanaąala na dejstvo, da se mnogi pari, kjer skorajda ni bilo zaslediti konfliktov, kljub temu niso počutili zadovoljni v odnosu. V ozadju teh parov je potekala t.i. dinamika izmikanja prepirom, kar je ena izmed oblik prepiranja, kjer se ogromno potlačene jeze skriva pod navidezno prijaznostjo in korektnostjo.


Prepir – hrepenenje po povezanosti

Pri tem je treba vedeti, da prepir sam na sebi ni nekaj slabega, temveč je zgolj oblika protesta, ko se človek (pa ne samo človek, temveč večina sesalcev) noče sprijazniti s tem, da s svojim bliľnjim nima več tiste povezanosti, ki bi so jo ľelel in ki mu je prej dajala občutek čustvene varnosti in pripadnosti. Povezanost pa ni nekaj stalnega in enkrat za vselej pridobljenega. Vedno poteka proces uglaąevanja in povezovanja. Dejansko je prekinjene povezanosti med dvema zakoncema več kot dejanske povezanosti. Zatorej, zakonce ki nikoli ne protestirajo (na sicer korekten način), lahko razumemo tudi kot da so se sprijaznili, da čustveno pomenljivega stika med njima ni več moľno ustvariti in obnoviti.


Opravičilo

Bilo pa je tudi ugotovljeno, da se tisti pari, ki se opisujejo kot srečnejąe, po prepirih hitreje poveľejo, opravičijo, kot nesrečni zakonci. Ko pride do prekinitve stika, ko se dva zakonca prizadeneta in se nato distancirata, se prvi zakonci manj zatekajo k t.i. tihim dnevom, dolgim čustvenim premorom, uľaljenosti ali pa napadanju, obtoľevanju, iskanju krivca za prepir, ampak se hitreje poveľejo tako, da se opravičijo za svoj del in se manj ali nič ukvarjajo s krivdo drugega. Ko se opravičijo, to storijo iskreno in ne uporabljajo ene izmed popačenih oblik opravičila: t.i. 4 sekundno opravičilo (…ja, ok, ľal mi je…kje je daljinec…?), prisiljeno opravičilo (…verjetno se sedaj moram opravičiti, sicer …) ali opravičilo z minimaliziranjem odgovornosti (…vredu!, mogoče sem res naredil malo narobe, vendar….). Ti zakonci poleg lastne bolečine uspejo videti in začutiti ąe stisko drugega, razviti sočutje do tiste stiske drugega, zaradi katere jih je prvi prizadel. Bolj imajo pred očmi da stanje v odnosu, ki ne omogoča delitev bolj osebnih in ranljivih vsebin z drugim, predstavlja resno nevarnost in alarm za odnos.


Izrazi naklonjenosti

Srečni zakonci si izraľajo več naklonjenosti, deleľni so več pohval in zanimanja s strani drugega zakonca. Prisluhnejo drugemu zakoncu, ko govori o sluľbi, hobijih, strahovih ter drugih neprijetnih občutjih. Zaradi tega imajo občutek, da so zaľeleni in sprejeti. Ti zakonci so bolj odzivni, ko jih drugih potrebuje in tudi bolj dostopni, ko se jim drugi ľeli pribliľati. Ti zakonci se odločijo, da najdejo pozitivne stvari pri drugem in jih izrazijo. Pri tem ne čakajo, da naj drugi najprej naredijo korak do njih.


Manj kritizirajo

Kot smo ľe omenili, se zadovoljni zakonci manj ali nič ne kritizirajo. V nasprotju s prepričanji mnogih terapevtov in zakoncev, je bilo ugotovljeno, da nobena kritika v zakonu ne more delovati konstruktivno na čustveno povezanost dveh zakoncev. Kritika vedno dva oddalji, oddaljenost pa pomeni nezadovoljstvo. Vsaka kritika ogrozi čustveno ravnovesje posameznika. Ne gre za to, da si ne bi nič povedala, kar ju moti, ampak da govorita, kaj si ľelita, doľivljata in da ne govorita o drugem. Obtoľevanje in kritiziranje ne zahteva osebne ranljivosti, medtem ko pa prvi del zahteva. Eden izmed najbolj destruktivnih obrambnih mehanizmov je nezavedno projiciranje lastnih nezavednih neprijetnih občutij na sozakonca. V pogovornem jeziku temu pravimo, da se je ľena “lotila” moľa oz. da je moľ “ven padel”. Ni hująe čustvene poąkodbe kot te, da je posameznik ranjen s strani osebe, za katero misli, da mu stoji ob strani in ga varuje. V takih primerih se posameznik vedno nezavedno umakne, da se zavaruje in če stik ni obnovljen, bo v prihodnje teľje priąel nazaj do sozakonca. Če se to nabira meseca in leta, potem je razumljivo, če se dva zakonca drug drugemu čustveno odtujita.


Spolnost

Zadovoljni in nezadovoljni zakonci se ločijo tudi v tem kakąno vlogo pripisujejo spolnosti glede sreče v zakonskem odnosu. Zadovoljni zakonci so 15 do 20 odstotkov svoje sreče pripisovali zadovoljujočemu spolnemu ľivljenju, medtem, ko so nesrečni zakonci problemom v spolnosti pripisovali od 50 do 70 odstotkov. Zadovoljni zakonci so spolni odnos razumeli kot eden izmed načinov in virov medsebojne zadovoljujoče povezanosti, medtem, ko so nezadovoljni pari videli spolnost kot glavni vir teľav. Posebni trenutki

Zadovoljna zakonca si laľje vzameta čas za njiju, ker ju ni strah medsebojne bliľine, zato se veselita neke vrste partnerskih obredov, ker vesta, da so to trenutki pozornosti in medsebojen povezanosti. V tem smislu rituali pomagajo ohranjati strukturo in v tej funkciji lahko delujejo zelo pomirjujoče. Naredili so ątudijo v skupini klinično depresivnih menihov in ugotovili, da je njihova depresija izvirala iz opuąčanja dvakrat dnevnega srečevanja ob gregorijanskem prepevanju, ob čemer so izgubili občutek za skupnost, povezanost in harmonijo. Prav sklepamo, če smo ob tem pomislili, da manj zadovoljni zakonci imajo manj takih ritualov in srečevanj.


Aktivirani zrcalni nevroni

Na koncu omenimo tudi nevrokemični vidik, ki omogoča zadovoljstvo dveh zakoncev.

Obstaja razlika v pogostnosti aktivacije zrcalnih nevronov pri zadovoljnih in nezadovoljnih zakoncih. Ko se dva zakonca empatično odzoveta drug na drugega, se aktivirajo določene ľivčne celice v prefrontalnem korteksu, ki jim rečemo zrcalni nevroni. Ti nevroni omogočajo, da lahko posameznik čuti to, kar doľivlja drugi. Če sta dva drug drugemu naklonjena in pozorna drug do drugega, pride do močne čustvene povezanosti oz. resonance, ki omogoči, da lahko dva sinhronizirata signale in delujeta v novi harmoniji, česar ľal pri nezadovoljnih zakoncih tako zelo manjka.  


Hormona “ljubkovanja”

Pri slednjih zakoncih pa ľal manjka tudi hormona ljubkovanja. Raziskave kaľejo, da so v trenutkih pomenljivega in poglobljenega čustvenega povezovanja naąi moľgani preplavljeni s oksitocinom, kar lahko razumemo kot spodbudo narave za medsebojno povezanost zakoncev. Oksitocin, ki ga lahko imenujemo tudi hormon “ljubkovanja” in ga proizvajajo samo sesalci, ustvarja občutja zadovoljstva in miru. Pri človeku se oksitocin sprosti v bliľini ali pri fizičnem kontaktu z osebo, na katero je posameznik močno čustveno navezan, ąe posebej med trenutki močnih občutij. Celo samo razmiąljanje o ljubljeni osebi lahko sprosti ta hormon, ki poglablja zaupljivost med dvema zakoncema.

 

Če sklenemo, pot do zadovoljstva v zakonu vodi preko nenehnega uglaąevanja ter vzpostavljanja povezanosti, včasih tudi preko predhodnega opozorila v obliki prepira, ki mu naj sledijo tako opravičilo, izrazi naklonjenosti, izrazi skrbi za drugega, pohvale, telesna povezanost in partnerski obredi. Posledica in hkrati tudi začetek vsega tega pa so: aktivirani zrcalni nevroni in proizvajanje hormona oksitocin.

 

dr. Drago Jerebic, spec. ZDT

objavljeno v Božjem okolju, oktober 2015